Na obisku z Mojco - Andrej Okreša

Na obisku z Mojco - Andrej Okreša

V deveti oddaji rubrike Na obisku z Mojco smo bili na obisku pri Andreju Okreša v Železničarski koloniji v Mariboru. Andrej je pravi biser mesta, saj se kaže kot novinar, voditelj, moderator in svetovalec za odnose z javnostmi. V zadnjih letih pa je svoje talente razširil še na področje slikarstva, kjer se preizkuša in navdušuje s svojo ustvarjalnostjo. Ob tem, da je strokovnjak na svojem področju, je tudi človek s srcem in dušo, ki si zasluži priznanje kot pravi prijatelj. Je velik ljubitelj narave, zato tudi veliko časa preživi v njenem objemu in nabira inspiracijo za svoje umetniške podvige.

V nadaljevanju si lahko preberete, kaj nam je v intervjuju zaupal Andrej Okreša.

Nam poveš nekaj besed o sebi, s čim se ukvarjaš?

Pred leti sem se odločil, da se bom malo umaknil iz medijev. Ni mi to čisto uspelo, šel sem v gospodarstvo, zdaj sem v enem v redu podjetju, se pa še pojavljam na televiziji. Ostaja še stik z odrom, javne prireditve vodim, če je kdaj potrebno, vedo, kje me najdejo.

Zakaj si se odločil za to lokacijo, kjer imaš stanovanje?

Jaz sem ne daleč stran od tukaj stanoval v otroštvu, kolonija me nikoli ni zanimala. Potem sem se odselil na Tezno, ko sem se osamosvojil in potem so nehote tam želeli tisto zemljišče, pa sem rekel: »najdite mi nadomestno« in potem je prišla pravzaprav gospa nepremičninska posrednica s to idejo in takoj, ko sem jaz v to hišo prišel, mi je bila všeč. Prvičzato, ker je starejša, drugič v koloniji sem jo na drugačen način spoznal. Sploh ta moja ulica, ker si kot na vasi, čeprav si sredi mesta in tudi čudoviti sosedje. Skratka, eno tako dušo ima to naselje, ker je predvsem zaprto, ni avtomobilov, imamo res mir in me je prevzelo. Pa energija hiše, to mi je bilo najbolj pomembno, ko sem jaz tukaj noter stopil, sem čutil dobro energijo in sem rekel: »ja, tukaj bi pa lahko bil«.

Dom je tam, kjer je doma srce. Kaj ti praviš na to?

Jaz nikoli nisem razmišljal, da bi se vezal na neko nepremičnino. Ampak moram pa reči, da tu sem pa prvič začutil, da je to to, da tukaj želim biti in tudi želim ostati zaradi dobre energije. Naredil sem si tako, kot sem si naredil. Nisem klasičen primer, da morajo biti ravne stene, malo drugače kot drugi, samo tisto tako ali tako ni pomembno, jaz se moram dobro počutiti.

Kakšne so značilnosti tvojega doma, kako si si ga uredil in prilagodil svojim potrebam?

Moja edina zahteva, ko sem sem prišel, je bila, da morajo biti pobarvani zidovi, da sem prinesel pohištvo in začel malo po malo opremljati, potem sem ga nekaj časa opremljal, potem pa mi je po šestih mesecih prišlo preko glave in se nisem naslednjih pet let niti dotaknil ničesar več. Potem sem zdaj zadnja leta začel malo preurejati prostor po prostor. Ne vem, kopalnica še mora priti na vrsto pa tako naprej, ampak poskušam predvsem opremit, da si dam to domačnost. Torej slike na stene, vsaka zadeva, ki je na policah, mi nekaj pomeni. In si to domačnost dam in se potem dobro počutim.

Zdaj, zadnja leta si tudi postal slikar, torej rad rišeš?

Ja, ljubiteljsko, ja. Večina v tej sobi so moje slike, v zgornjem nadstropju pa so od kolegov slikarjev, kar so mi podarili. Tako da ja, moji so večino akvareli, tudi kakšen akril se še dela. Ljubiteljsko slikarstvo mi je fajn. Vzamem si akvarelne barvice in čopiče, dam pod roko in grem kjerkoli slikat. V bistvu zelo malo slik je v hiši nastalo, ampak na kolonijah, tudi na dopuste nesem in tako naprej.

Kdo ti vzdržuje vrt in okolico?

V bistvu pravzaprav sam delam. Mislim, da so mi starši, predvsem moja mama, ki mi je privzgojila ljubezen do rož, do cvetlic in seveda, ker smo mi v bloku živeli. Zdaj, zadnja leta nastaja bolj na rožah, seveda, vrt je tudi in zelenica in to me umirja. Vsak dan, ko pridem iz službe, grem od pet do deset minut rezat in okopavat.

Ti kaj posebnega pomeni akvarij?

Mi smo tudi imeli v družini akvarij, potem ga nekaj let ni bilo, zdaj pa je spet akvarij zaživel v tej hiši. Zdaj so mi zanimive kozice, pa seveda ribice, Gupiji so tisti, pa Neonke so mi všeč, pa seveda tudi druge. Ampak te so ta glavne, ki jih že leta in leta poznam, znam z njimi delati in zato mi je to posebno.

Nisi samo ljubitelj narave, ampak si tudi ljubitelj živali, s tabo je tudi tvoj kuža Aron.

Aron pa je posebno veselje. Zdaj že vlada pravzaprav povsod. Zdaj je že na kavču, ima sicer tudi svoj fotelj. Brez njega bi težko zdaj shajal. Ko pridem iz službe, grem z njim na sprehod, in to je tisto, kar mi je všeč. Ker prisiljuje, da je človek aktiven, ker ob današnjem delu smo ali na terenu ali v pisarni in te v bistvu to umirja. Aron je uradno Francoski buldog. Ima svojo kletko v kotu, ampak jo zelo redko uporablja. Večino se giblje v dnevni sobi, ker je kuža, ki nima pod dlake in mora čez zimo biti noter.

Imaš kakšne posebnosti v svoji nepremičnini?

Ja, jaz sem tak, da se rad hecam. In sem šel v trgovino in vidim »Voda ni pitna,« napis in sem rekel: »jaz bom to kupil« in sem ga v kopalnici nalepil nad pipo in potem vsi šokirani obiski, »kako nimaš pitne vode sredi Maribora«. Potem stikalo, ker vsak sprašuje, pa izklapljali so mi ogrevanje recimo in potem sem začel pisati. Recimo, stikalo pri vratih je luč, pa nimam zvonca in sem moral napisat »luč,« da ljudje vidijo. Potem »WC« in »kopalnica« sem gor dal napis, kot da smo v nekih javnih ustanovah, ampak zato, da ljudje lažje najdejo pa tako za hec. Vsepovsod so neke nalepke, bolj za šalo, da se nasmejim samemu sebi.

Imaš kakšne posebne rituale, navade?

Vrt in rože sta ena zadeva, druga zadeva pa je zgoraj, kjer je mini kabinet. Je moje zatočišče in tam ustvarjam, delam. Tam se rad zadržujem. Zanimivo pa, da dnevno sobo sem pa zelo malo uporabljal, mogoče zadnja leta malo bolj, od začetka pa je bila na pol prazna. Zraven tega me navdušujejo izleti, pa odhodi v naravo, zelo rad pobegnem iz Maribora ali v naravo ali na morje, samo da menjam lokacijo. Samo da malo menjam okolje, potem pa se z večjim veseljem vrnem v mesto nazaj. Po gobe, zelo rad hodim.

Kakšni so tvoji načrti za prihodnost glede doma?

Kljub temu, da jaz nisem neki človek, da bi gradbeno bil v tem, ampak ugotoviš, da moraš. To dnevno sobo smo prenavljali, ker se je pojavljala plesen. Kopalnico bo treba malo spet preurediti. Pa vidim, da bo kuhinjo spet treba prebeliti. Tako malo po malo. Zdaj, zgornje nadstropje je zdaj bilo urejeno, ampak vsake toliko časa si nekaj izmišljujem. Nisem pa zdaj takšen človek, da bi reko, da zdaj na tri leta moram nekaj menjavati. Meni materialne stvari ne pomenijo toliko, je pa dobro, da jih vsake toliko osvežiš, če ne drugo drugačne prevleke, zato da se boljše počutiš.

Bi za konec še delil kakšno misel, nauk ali kaj podobnega?

Treba se je družit z ljudmi, ki ti veliko pomenijo, z družino, s tistimi, ki jih imaš rad, da je to največ vredno. Živimo s srednjo žlic, ne s premalo in ne s preveliko. Bodimo prijazni, pošteni, korektni, bodimo strpni, bodimo humani drug do drugega. Ker se mi zdi, da tisti mir, notranji, je najbolj pomemben in ljubezen, seveda naj živi.

Vljudno vabljeni, da si video intervju si lahko ogledate tukaj: