Na obisku z Mojco - Barbara Štancer 

Na obisku z Mojco - Barbara Štancer 

V peti oddaji rubrike Na obisku z Mojco smo bili na obisku pri Barbari Štancer. Barbara Štancer, znana pod umetniškim imenom Mao-Tara, je umetnica, vizionarka, prijateljica, magična ženska in slikarka. S svojimi izjemnimi talenti deli svojo ustvarjalnost z ljudmi po vsem svetu, predvsem skozi energijske slike, ki spodbujajo samozdravljenje in notranjo preobrazbo. Zraven tega je tudi avtorica »Dotik angela« in ustvarjalka duhovnih kart »Sporočila magičnih žensk«. Njen dom odraža enako edinstvenost kot ona sama- od spalnice s simulacijo zvezdnega neba do zlatega pralnega stroja. Potuje po svetu, raziskuje različne kulture ter svojo naslednjo ustvarjalno pot pa bo nadaljevala na idiličnem otoku Hvar.

V nadaljevanju si lahko preberete, kaj nam je v intervjuju zaupala Barbara Štancer.

Lahko še sama poveš nekaj besed o sebi?

Od nekdaj sem čutila, da je moje poslanstvo dajati nekaj svetu. Da imam za dati in da moram dati, in šele takrat, ko sem se nehala boriti s tem ali ja ali ne, sem začela to pot in sem začutila, da je to moja pot in da sem izpolnjena. Je pa res, da je moj poudarek na tem, da se mi zdi, da sem prav v tej ženski energiji najbolj močna. Tudi moja srčna želja in vse, kar počnem, je predvsem na tem, da želim pomagati ravno ženskam. Da smo res to, kar smo, vsaka takšna kot je, edinstvena, posebna in v bistvu popolna v vsej svoji nepopolnosti, ki jo tako težko sprejmemo. In dejansko je res, da v tem uživam.

Vse, kaj je v tvojem domu, je pravzaprav trud tvojih rok, kajne?

Ja, to je res, čeprav je tudi res, da se je moj dom čez leta preoblikoval z mano. Ne gre toliko za stil, gre bolj za občutek, ko prideš v prostor, ali se počutiš dobro, ne glede na stil, ali pa ne, in to so dostikrat malenkosti, ki se jih sploh ne zavedamo, ki so zelo pomembne. Lahko zelo spremenijo energijo prostora in potem posledično tudi našega počutja in počutja drugih.

Kam vse si se že selila?

Živela sem v Izoli, pa v Kopru, pa v Braziliji, pa na Kanarskih otokih in na Murterju. Živela sem tudi v Destrniku. Zdaj kmalu se pa spet selim.

Zakaj bi rekla, da je tvoje stanovanje posebno, kaj so tiste lastnosti, ki dajo ime dom?

To je povezano najbolj z lastnikom, kdor živi tam. Definitivno je razlika, ali ti opremljaš stanovanje samo po tem, kar je moderno, s tem ne ustvariš doma, to je dejstvo. Lahko imaš moderno, vendar moraš dodati tisto svojo noto. Še posebej se mi zdi pomembno, da se ustvari neka zgodba. V vsakem stanovanju, kjer je ustvarjena neka zgodba, to tudi začutiš.

Kakšen je bil tvoj navdih za leseno steno iz debla drevesa in kako si jo naredila?

Dandanes ti dobiš kupljene že te koščke in jih zlagaš dejansko, da nastane neka stena. Čeprav takrat, ko sem jaz to ustvarjala, to ni obstajalo. To je pravzaprav nastalo tako, da sem jaz zagledala pri mojih starših ene veje oreha, in ko sem videla odrezan oreh je bila tako lepa struktura drevesa in mi je bila res božansko lepa. Pa sem si rekla »to bi jaz mela« in iz tega je nastala potem ta ideja, da bi to na kolute narezala in sestavila kot mozaik in bi imela to kot en del stene. In tako je nastala ta stena.

Kakšno je tvoje mnenje glede barv in opreme v domu na občutek udobja in varnosti?

Ni tako pomembno, kaj je moderno, ampak da se res vprašamo, kaj nam dosti pomeni, kaj nas pritegne in kaj mi potrebujemo trenutno v življenju. Tudi kaj se tiče barv in kaj se tiče opreme. Ker zdaj, če mene vprašaš, bi jaz šla zdaj bolj v svetlo. Živela sem polno, tudi nevarno, in sem res potrebovala, da ko sem prišla domov, da sem imela to zatočišče, občutek varnosti. In to mogoče pozabljajo ljudje, na ta občutek, kaj pa oni potrebujejo v svojem domu, da dodajo tiste elemente, kar jim da tisto pikico na i.

Bi kaj posebnega izpostavila v tvojem stanovanju?

Sem človek, ki gleda izven okvirjev. V spalnici imam luč, lestenec, ne vem kako bi temu rekla. Željo sem imela po občutku zvezd na nebu, in nisem hotela teh gips plošč in lučk in je prišla ideja, da bi bila ena konstrukcija, ki bi jo dala v prosojen zavesa material, potem pa daš lučke noter in visi s stropa. Sledila sem samo temu, kar sem si sama želela in si predstavljala, kaj bi želela imeti. Tudi namesto karnis za zavese sem dala veje dreves z vrvmi. v kopalnici imam pralni stroj z zlatim detajlom. Tudi ventilator, ki je bil bel, sem po sprejela z primernim sprejem v zlato, ker je kombinacija te rjave naravne barve z zlatim detajlom. Potem za nakit sem naredila iz lepih škatlic, iz lesa izrezljanih, da je nastala v bistvo kot dekoracija za steno, pa tudi za shranjevanje nakita.

Nam poveš zgodbo o avtoličarju?

V kopalnici je moral biti en radiator in glede na mojo dekoracijo v kopalnici ni pasal bel, črnega pa tudi nisem želela imeti. Jaz bi potrebovala tako starinsko zlatega, katerega ni, ali pa če je, je zelo drag. In sem razmišljala in sem se spomnila na to, da sem pred leti, ko smo živeli v eni hiši, sem na enak način tudi hladilnik preuredila, ker nisem hotela imeti belega, ampak posebno barvo. Hladilnik sem takrat peljala k avtoličarju na prikolici. Ko sem prišla k avtoličarju, me je čudno gledal pa sem mu rekla »jaz bi res imela ta hladilnik v taki barvi,« in je reko »to še nikoli nisem delal, ampak dobro,« in potem sem se spomnila, da bi lahko tudi ta radiator k avtoličarju peljala. In je v redu izpadlo.

Za urejanje potrebuješ neki občutek in ti kot umetnica to tudi na drugačen način vidiš, kajne?

Ja, to je res. Že same ideje mi mogoče prej pridejo, saj smo si različni. Zato pa smo tukaj, da si dajemo medsebojno pomoč, dajemo ideje in počnemo tudi različne stvari.

Bi nam zaupala kaj posebnega o terasi?

Rekla bi samo, da se teraso da izkoristiti, da ustvariš neki čarobni kotiček, kjer lahko preživiš veliko časa, opazuješ zvezde. Imam barvne zavese, ker detajli so pomembni, ne konča se samo, da ti postaviš pohištvo, pa je zdaj to to. Dejansko je takrat dom prazen, šele mali detajli, vsaka malenkost, ki jo dodaš, to ne pomeni, da moraš imeti polno vsega, ampak da so premišljene stvari. Ampak ne samo premišljene iz vizualnega vidika, ampak da povežeš vizualnost in da ima nek pomen. To se mi zdi pomembno, da združimo ta vizualni efekt in tisto, da je neka zgodba odzadaj. In prav ta zgodba ustvari pravljico vsakemu domu, da se bo vsak tam res dobro počutil in tudi drugi, ki bodo prišli v ta prostor.

Seliš se na Hvar. Zakaj si izbrala Hvar, morje?

Vsaka sprememba je v bistvo zelo dobrodošla, to bi vsakemu položila na srce. Zdaj morje zato, ker sem jaz od nekdaj želela živeti v Dalmaciji na otoku. Pred nekje 20 leti se spomnim, da sem rekla, da do 45 leta bom jaz živela na morju, in zdaj ugotavljam, da bo dejansko točno tako. Tudi te selitve, Kanarski otoki in to je bilo ob morju, ampak to, kjer se jaz počitim doma, pa je bila Dalmacija. Ni bilo nujno, da je Hvar, ampak se mi je pa na vse možne načine pojavljal skozi življenje. Sam otok v bistvu nisem sploh poznala, razen mesta Hvar. Ko sem se odločila, da se bom selila, ni bilo pomembno kateri otok, vse kar je bilo pomembno, je to, da je otok v Dalmaciji in da ima tudi šolo seveda, ker imam tudi hčer 13 let staro. Imela sem še polno zahtev, da je čisto od morju, da je bolj na samem in tako naprej.

 V Mariboru imaš galerijo. Kaj pa bo zdaj s to tvojo galerijo?

Galerija bo ostala, punce bodo nadaljevale to zgodbo. Seveda se bom vračala tudi sem, ker imam tu ogromno strank in prijateljev. Ampak prijatelji bodo tudi mene obiskovali.

Bi za konec delila še kakšno zaključno misel?

Zelo sem vesela, da ste prišli k meni na obisk in da se je prodaja te moje nepremičnine zgodila z vašo Galejino pomočjo.

Video intervju z Barbaro Štancer si lahko ogledate tukaj: