Na obisku z Mojco - Sašo Dolenc (Futr u izi)

Na obisku z Mojco - Sašo Dolenc (Futr u izi)

V deseti oddaji rubrike Na obisku z Mojco smo bili na obisku pri Saši Dolencu v Ljubljani. Zadnje čase je Sašo Dolenec, bolj znan kot Futr u izi, postal eden najbolj privlačnih kuharskih mojstrov. S svojo navdihujočo kulinarično potjo, ki se je začela pred petnajstimi leti zaradi zdravstvenih težav, je pokazal, kako ljubezen do kuhanja lahko spremeni življenje. Sašo zdaj svoje znanje deli preko kanala »Futr u izi«, kjer preproste recepte in trike predstavlja sledilcem na družbenih omrežjih.

V nadaljevanju si lahko preberete, kaj nam je v ekskluzivnem intervjuju zaupal Sašo Dolenc.

Že od nekdaj rad kuham. Je to nekaj, kar tebe opisuje?

Ne, jaz ne kuham rad od nekdaj. Res sem bil klasičen otrok, ki ga je zanimalo vse razen kuhinje, ki je bil vedno navajen, da hrana se vedno nekako pojavi na mizi čudežno in vstaneš in greš nazaj ven žogo brcat. Tako da ne, kot otroka me ni zanimala kuhinja, kot najstnika me ni zanimala kuhinja, kot odraslega me ni zanimala kuhinja do takrat, ko sem zaradi zdravstvenih razlogov moral začet kuhat.

Kako si prišel do imena »Futr u izi«?

Ime »Futr u izi« izhaja »foter u izi«. Štiriindvajset ur sem bil »foter u izi« in še vedno večina sledilcev misli, da sem »foter u izi« in sta mi hčerki rekli, da fotrov pa je že dosti, tako da sem potem postal »Futr u izi«, ampak bolj mišljeno »Futr«, ne kot hrana, ampak kompletno dopolnilo in ne vem, telovadba pa razmišljanje. Futr za telo in dušo. Čeprav smo potem pristali pri hrani. In »u izi«, moj koncept za preprosta hrana in enostavna priprava. Tako, da ja, sem sam od sebe v naprej napovedal, kam me bo peljalo in tukaj, kjer sem danes, paše v nulo »futr u izi«.

Katera je tvoja najljubša jed?

Zelo se spreminja. Moja najljubša jed je moja naslednja jed, ker me vedno zanima nekaj novega. Ni, da bi pri nečem vztrajal pa da bi rekel, da bom tako hrano jedel en teden ali pa en mesec. Tako, da zelo skačem levo in desno, nikoli ne vem. Nimam planiranega urnika oz. menija. Sem pa bolj na slano kot na sladko, to je pa dejstvo.

Kaj je to, česar ne bomo nikoli našli v tvoji kuhinji?

Tartufov. So eni izmed redkih, ki sem jih dvakrat ali trikrat v življenju jedel, da so mi bili dobri, prevečkrat pa, da mi niso bili dobri. Čeprav nikoli ne rečem nikoli. Tudi za česen sem rekel, da ne bom, pa sem ga začel uporabljati. Čebule načeloma še vedno ni, ampak je por v moji kuhinji.

Kaj pa najdemo vedno v tvoji kuhinji?

Zelo različno. Zadnje čase več zelenjave. Prej je bilo ogromno mesa, ampak mora biti. Ene štirikrat na teden zdaj jem meso, ene trikrat pa ne. Ta del se malo spreminja, ker sem začel odkrivati, da niso samo testenine in solate, ampak v bistvu tudi marsikaj drugega. Začimbe pa morajo biti, da se lahko igram levo pa desno s kombinacijami.

Kako si se znašel v oddajah, kot sta Večerja za 5 in Dobro jutro?

Znašel sem se tako, da so me povabili. Na Večerjo za 5 me je občina povabila kot predstavnika rojstnega kraja. Za Jutro na Planet tv so me tudi poklicali, ampak ni bil plan, da bi kuhal, ampak samo, da pridem na kavč, pa se pogovarjam. Pa so me po oddaji poklicali in rekli »Ej, kaj, če bi pa še kdaj prišel«. Na radiju so me tudi lepo povabili. Na radiju pa je bilo zelo zanimivo, ker se ne moreš skrivati, ne za nasmehom, ne z mahanjem in kazanjem, ampak moraš razložit kakšen pameten recept. Ampak kako naj jaz razložim recept, jaz lahko pokažem, rad maham. Na radiju je druga zgodba, ampak mi je bilo tudi zelo všeč. Moj princip v bistvu je na prijazen, pomirjen način vse razlagat in na enostaven. Povem vse, kaj si mislim, ampak ne mislim nič slabega. Nimam dlake na jeziku, ni mi težko govorit.

»Verjamem, da je drama kot poper. Nekaj je je treba. A kmalu je je preveč.« včasih smo res odvisni od drame, kajne?

 Čeprav, če človek gleda televizijo, očitno smo zelo ljubitelji popra nekateri. Ja, malo je treba začiniti življenje, ne sme pa peči. V življenju ni potrebna drama, akcija mora biti. V vsakem človeku vidim dobrega, ne znam biti nesramen in aroganten, ker si ta človek na zasluži tega, da bi šel pod svoje področje. Ker, kot pravijo, ne kregaj se z njimi, ker na njihovem področju te bodo premagali, vedno so dobri. Tako da ja, dobro se z dobrim vrača.

Kaj ti pomeni lokacija same nepremičnine?

Moja želja je tako ali tako biti malo več v naravi, ampak temu v namen bo najbrž neki vikend bil, da se lahko človek umakne. Drugače pa je super tukaj, v bistvu sva na obrobju Ljubljane, ker imava obvoznico tu pri roki. Do centra načeloma lahko greva s Trolo (Ljubljanski mestni avtobus), ni nama treba z avtomobilom iti. Imamo lepe sprehajalne poti, pa za piknike prostore. Lokacija mi prvo leto ni bila prav všeč, ker sem bolj kmečki človek oziroma iz vasi doma. Mi je bilo malo preveč vrveža, ampak ja, ko sem odkril sprehajalne poti in naravo, pa sem ugotovil, da ima svoje prednosti in sem se tudi navadil. Glavne prednosti so, da je vse pri roki, in trgovine in centri, za telovadbo in kino.

Imaš kakšen svoj kotiček v tem stanovanju?

Svoj kotiček sem dobil pred pol leta in to je pisarnica moja, oziroma mizica moja. Tako da ja, tisti vogalček sem si sam naredil, po svoje. Zato so moške rjave barve tam noter.

Vidimo te v kuhinji v sredo kuhati v živo. Takrat ne kuhaš v tej kuhinji, kajne?

Ne, takrat pa grem domov tam, kjer sem bil rojen, kjer so zdaj moji otroci. Do zdaj sem živel malo tukaj, malo tam. Letošnje leto sem bistveno več tukaj, ampak ja, ob sredah hodim kuhat v drugo kuhinjo, ker imam več prostora. Tako ali tako sem na socialnih medijih človek, ki ne uporablja filtrov, in pri kuhanju, če hočeš snemati, ne smeš uporabljati filtrov in tam si lahko to privoščim.

Imaš kakšne posebne rituale in navade?

Kuhanje je en taki ritual, ki me umiri, ko sem živčen in nervozen, to definitivno. Če imam samo dve minutki, vzamem v roko kitaro in si nekaj zabrenkam, sploh ni treba, da je pesem. Drugače pa kakšen sprehod. Ko je polna glava, je sprehod ona rešilna bilka, da se lahko vrnem in grem naprej v akcijo.

Imaš v svoji nepremičnini kakšen poseben predmet ali kaj podobnega?

Ena stvar, ki sem jo jaz naredil in mi je fascinantna. Imava v spalnici eno sliko. Bilo je črno platno, ostalo sem pa vzel zobno ščetko, izrezal sem like ven in sem potem šprical. Prva plast je bila samo ozadje, zadnja stvar pa je bila konj. Tako, da več plasti je bilo, najprej sem en del pošprical, potem drugi, potem pa sem še pikice dodal. Edina stvar, ki sem jo tako naredil, ampak mi je taka zanimiva. Kot najstnik sem dosti slikal in risal. Sem tudi sobo od otrok z Disney junaki prerisal, kot otrok sem stripe risal.

Kakšne so tvoje želje in cilji za prihodnost?

Glede »futr u izi« imam željo, da drugo leto, v drugi polovici, izdam še eno knjigo. Imam tudi željo še kakšno šolo narediti, se pravi trimesečno članstvo za kuhanje. Imam željo kakšne delavnice v živo imeti. Čez pet let pa imam željo imeti akademijo, kjer bodo šli ljudje v teku leta z mano naprej v razmišljanju o enostavnem kuhanju.

Kaj zate pomeni dom?

Dom je tam, kjer si v bistvu doma, ampak ko se duša tudi počuti doma. Da prideš nekam, kjer se počutiš ljubljenega, kjer se počutiš spoštovanega, kjer se počutiš, da si lahko ti ti. Kjer imaš lahko najlepše trenutke, pa tudi najgrše, ampak te dom umiri, da lahko greš naprej.

Kaj pa zate pomeni uspeh?

Uspeh mi pomeni, da predajam ljudem tisto, kar jim bo polepšalo bivanje, življenje. »Futr u izi« je takšna zgodba, ki vidim, da ima potencial, da grem naprej. Če pa govorim glede finančnega uspeha, pa pravzaprav nekaj takega, da ne razmišljaš, kako priti iz meseca v mesec. Da delaš nekaj do konca življenja, kar si želiš.

Bi za konec še kaj sporočil vsem svojim sledilcem in našim gledalcem?

Uživajte, radi se imejte, ne si komplicirati življenja. Bodite prijazni, uporabljajte popra prav toliko, da bo v redu. Pa kuhajte u izi, ker se res, da ni treba eno uro stati za štedilnikom, ker je pol ure dobro in hranljivo jesti.

Video ogled intervjuja s Sašo Dolencem vam je na voljo tukaj: